LOLKoko

Koko

Nikomur izmed nas ni bilo lahko ob izgubi našega štirinožnega člana družine. Drug drugemu smo želeli biti opora, zato smo umikali poglede, ko so se v očeh nabrale solze. Težko je, ko prideš domov in s pogledom hitiš, da bi ga čimprej zagledal na njegovem mestu, njega pa ni. Nikomur ni bilo več do sprehodov. Ali pa ležanja na travi. Ni bilo več tiste velike kosmate glave z mokrim smrčkom, ki bi poslušala skrivnosti, delila srečo in lizala solze z lic. Nimaš moči, da bi odmaknil njegovo ležišče in pospravil posodi za vodo in hrano. Nekje globoko v sebi še vedno nočeš verjeti. Še vedno upaš, da so bile vse le grde sanje in bo kmalu pritekel izza ovinka, z mahajočim repkom in glasnim veselim bevskanjem.

Ork...
Ork je za seboj pustil na tisoče krasnih spominov. Pa tudi praznino, ki se je večala z vsakim dnem. Z vsakim prihodom domov. Z vsakim pogledom na njegova najljubša mesta za popoldanski počitek.

Nihče ni želel novega psa. Orka ne more nič nadomestiti, so rekli.

Ampak... Ko bi vedeli, kaj je v meni povzročalo pomanjkanje kosmatih dotikov, globokih pasjih pogledov, mahajočega repka in mokrega smrčka, ki kliče po poljubčkih... Kot da bi vsak dan znova nekaj v meni umrlo, ko sem se zavedela dejstva, da ga nimam. Nimam kužka. Pa sem ga imela. Kako grozno. Živeti s psom vso svoje življenje, potem pa ga kar na lepem izgubiti. In še več, kot da te ne bi nihče hotel razumeti. Nihče ni hotel frdamanega psa.

Pa sem šla. Prebrala nekaj knjigic, obiskala ogromno spletnih strani in se odločila - naš mali bo pasme Shih-tzu! Najdem nekaj oglasov, s fantom greva na ogled. Se zaljubiva. Ime mu bo Koko!

Čez nekaj dni sva ga pripeljala domov. Bila sem malce na trnih, doma ni nihče vedel, da prihaja nov družinski član. Njihovi pogledi so bili zgovorni. Pogledi, polni presenečenja, sreče in olajšanja.

Nihče ni hotel frdamanega psa.
Pa smo vsi potrebovali tega frdamanega psa.

It's time for a