Note to myself

Ne žuraj z zravnanimi lasmi.
Ever.

Zanimivo dejstvo

Danes sem izvedela, da je moj priimek po pogostosti v Sloveniji na tretjem mestu.

Zanimivo (beri: žalostno), pa tako malo ljudi ga zna pravilno zapisati.

Včasih...

Včasih se ti zdi, da ne spadaš ne na levo, ne na desno stran.
Včasih se ti zdi, da ne spadaš nikamor.

Pa v bistvu spadaš na obe strani.
V bistvu spadaš prav povsod.

Valentinovo

Nekateri ljudje pravijo, da če nimaš v svoji ljubezenski zvezi Valentinovega vsak dan, potem to ni prava ljubezen.

I disagree.

Saj Valentinovo ni namenjeno temu, da imaš tega dne nekoga rad ali pa, da mu izkažeš kanček pozornosti. Temu so namenjeni vsi dnevi v letu. Valentinovo je le dober izgovor, da si s svojo ljubeznijo privoščiš malce dražje kosilo v dobri restavraciji kot sicer ali pa se skupaj sprostita v peneči kopeli.

In pa, seveda, da se na radijih vrtijo že tisočkrat slišane pocukrane pesmi tri dni pred Valentinovim in še tri dni po njem.

Sometimes...

Včasih se mi zdi, da ne bi smela povedati kaj obožujem, česa ne prenesem in kateri parfum uporabljam.
Sometimes sharing your specialities seems so damn wrong.

Jaz pa nekaj vem...

Pa ne vem, če lahko povem.

M., ful sem vesela za vaju. Ful ful ful.
Čestitke iz srca!

Sanje

Danes ponoči sem imela zelo intenzivne sanje. Ne spomnim se točno, kaj sem sanjala, spomnim pa se prve misli, ki me je prešinila, ko sem se zbudila. Še preden sem odprla oči in zaspano pomežiknila v sonce, sem pomislila:

"Sanje so kot filmčki z youtube."

Does anyone know the reason why?

Benetke part 2/2

V prejšnji objavi sem pokazala, kako so včeraj izgledale Benetke. V tej objavi pa vam bom pokazala, kako sva včeraj zgledala midva.
Vstala sva ob šestih zjutraj, se toplo oblekla, pograbila nahrbtnik, ki sva ga pripravila prejšnji dan in se odpravila iz stanovanja. Na postajališče Dolgi most sva prispela nekaj minut pred dogovorjeno uro, kjer naju je že čakal Kompasov avtobus. Ob sedmih zjutraj smo se podali na pot. Poti se ne spomnim veliko, kajti večinoma sem jo prespala (zgodnje jutranje vstajanje terja svoj davek). V spominu mi je ostalo nekaj vodičevega govoričenja in pa postanek, kjer smo se posladkali s krofi. (Itak! Sladke stvari vedno pustijo sladek spomin:) Ko smo prispeli v Benetke, smo se najprej z vodičem sprehodili po uličicah in si ogledali nekaj znamenitosti, nato pa smo imeli nekaj uric zase.
Prvo, kar nama je švignilo po glavah, ko sva se odtrgala od naše skupinice, je bilo: "Hrana!!" Bila sva lačna in potrebno je bilo čimprej nekaj pospraviti v trebuha, zato sva v prvi trgovini, ki sva jo zagledala, kupila dva kosa pice in ju pojedla kar na ulici. Cena hrane in pijače pa je v Benetkah kar visoka. Za dva kosa pice sva odštela 8€, pol-litrska plastenka kokakole pa naju je stala 3,5€.
Pa hrane in jedače sploh nisva kupila na Marcovem trgu ali v kakšni bližnji ulici.

V Benetkah zlahka postaneš lačen ali žejen. Zažeja te vsa ta gneča, prehojeni kilometri in dejstvo, da je povsod okoli tebe voda. Zlakotijo pa te izložbe.

V Benetkah se lahko zelo hitro znebiš (odvečnega) denarja. Tu so trgovinice z mamljivimi izložbami na vsakem koraku. In ne govorim samo o tistih izložbah, v katerih se šopirijo čokoladne palčke, čokoladni zavitki, čokoladni piškoti in nasploh vse, kar je čokoladnega, pač pa tudi o izložbah zvenečih imen, kot so Cavalli, La perla, Versace, Dolce&Gabbana, Ferrari in ostali. Tu je še na stotine majhnih trgovinic s spominki, izdelki iz muranskega stekla, nakitom, igračami, dodatki in drugim. Veliko je tudi črncev, ki v velikih črnih vrečkah ali torbah naokoli prenašajo ducate ženskih torbic, pasov in morda še česa in to potem razstavljeno na odeji sredi ulice tudi prodajajo. Ti črnci se na policistova opozorila odzovejo s pridnim prikimavanjem, a se takoj, ko policist nadaljuje svoj obhod, vrnejo k svoji obrti. Kvaliteta teh stvari je najbrž nikakva, vendar to ni edini problem, ki vas lahko doleti, če vam zadišijo ponaredki. Če lahko verjamemo besedam našega vodiča, je neka Slovenka morala pred kratkim zaradi kupovanja na črno v Benetkah poravnati kazen v višini 11000€. Koliko originalov lahko dobite za ta denar! :) Kakorkoli, če vam že ostane kaj denarja, bodisi v papirnatih bankovcih ali pa morda vloženega v fotoaparate, mobitele in druge dragocenosti, se lahko kaj hitro zgodi, da vam kdo kaj izmakne. Splača se biti previden.
Ko sva z Matjažem dvakrat zaokrožila okoli picerije, sva po štirih kosih pice sklenila, da sva sita. Naslednje opravilo je bilo, da si nadeneva maske, odvrževa identiteto in se pomešava med maškare.

Na maškare naletiš na vsakem koraku. Rade se nastavljajo fotoaparatu in večinoma tudi nimajo nič proti, če jih želiš objeti in/ali se slikati z njimi. Je pa okoli njih skoraj vedno gužva. Vsi jih želijo slikati. One pa se pridno nastavljajo.

Najbolj zavzeti si lahko izborijo celo kakšno slikico s katero izmed njih za spomin! Ha ha!

Da bi bila zabava popolna, sva si kupila še majhne svetlikajoče konfetke, trakce za metanje v zrak in sprej z nadležno zeleno peno. Vse to sva nato zavzeto metala v zrak, v druge maškare, v drug drugega in sama nase. :)

Čeprav več kot pet ur nisva sedla niti za trenutek (v celem dnevu nisem videla niti ene klopce!), čeprav naju je kdaj zazeblo ali pa nama je bilo na trenutke celo prevroče in čeprav so bile cene hrane ter pijače vrtoglave, sva se imela super!

Naslednje leto ponoviva!
Benetke, nasvidenje!

Benetke part 1/2

Včeraj sva se z Matjažem odpravila v Benetke, ki so v pustnem času še posebno žive in zanimive. Na internetu sva ujela še zadnjo ponudbo za rajanje med tisoč in eno masko ter se vsa navdušena odpravila na najino enodnevno potovanje.

Sprva je kazalo, da bo dan oblačen in siv.

Vendar pa se je kmalu pokazalo sonce. Število ljudi je raslo in gneča se je večala.

Maske si lahko kupil na vsakem koraku.

In tudi videl si jih lahko na vsakem koraku.

Kmalu...

Zamorček v beli srajčki

Že dolgo vam nisem postregla s čim sladkim, zato bom danes samo za vas počasi, po korakih, s podrobno razlago povedala, kako se pripravi sladica "zamorček v beli srajčki", morda tudi "zamorček v srajčki", lahko pa preprosto "zamorček".
Pa začnimo. Najprej potrebujete eno osebo, ki se dobro spozna na peko. Najbolje bo, da vzamete mamo. Lahko tudi babico. Očetje ponavadi odpadejo. Nato to osebo poprosite, da vam speče zamorčka. Zgledal naj bi nekako takole:

Naslednji korak je, da stepete sladko smetano. Ne pozabite je sladkati.


Zatem vzemite nož in veliko žlico. Z nožem zarezite v zamorčka, odrežite par centimetrov širok kos in ga previdno položite na krožnik. Z veliko žlico nanj kanite nekaj smetane.


Vzemite žlico ali vilico in smetano nežno razmažite po zamorčku. Bodite previdni, da to storite čimbolj enakomerno.



Tako! Dodajte še nekaj miru in zamorček v beli srajčici je pripravljen, da ga pojeste!
Ne pozabite! Čeprav priprava zamorčka izgleda sila zahtevno in dolgo opravilo, je vredno vsakega truda, ko končno zagriznete vanj in ga lahko v miru pojeste.

Dober tek!

Operacija: Fotoaparat

Spomnim se, ko mi je oče nekega dne iz Amerike prinesel moj prvi digitalni fotoaparat. FujiFilm digitalni fotoaparat MX-1200. Razumljivo sem bila zelo navdušena, saj je takrat doma v Sloveniji še večina ljudi uporabljala analogne. Spomnim se, da sem ga okoli prenašala z veliko pazljivostjo in da sem z njim delala kakor da je iz stekla. Ko ga danes pogledam, mi na obraz nariše širok nasmeh. Ta za tiste dni čudežna stvarca ima 1.3 Megapixla, deluje na štiri klasične AA baterije, ima dvakratni digitalni zoom in je dvakrat večja kot današnji digitalni fotoaparati. Seveda dobro vemo, da so vse te lastnosti danes nesprejemljive.
1.3 Mega pixla? Današnji fotoaparati jih imajo 7.1 in več.
Dvakratni digitalni zoom? Današnji fotoaparati imajo trikratni optični zoom.
Čeprav se danes ta fotoaparat zdi kot ena smešnica, je bil takrat prava revolucija. Sploh v mojem, na analogne fotoaparate navajenem svetu.
Skoraj ne morem verjeti, celo na internetu sem ga našla! :)

Naslednji digitalni fotoaparat, ki sem si ga privoščila, je bil Olympus mju-mini s 4.0 Megapixlov, z dvakratnim optičnim zoom-om, Li-onsko baterijo in velikosti, da se kot ulit poda v dlan. Uporabljam ga še danes.

Ker pa sem si že od nekdaj želela, da mi na plaži ne bi bilo potrebno pospraviti fotoaparata v torbo, preden bi stopila v vodo in da mi na smučišču ne bi bilo potrebno spraviti fotoaparata v žep preden bi se z desko spustila po zasneženi strmini, sem si letos poleti kupila še eno smešno zadevico. Sprva sem želela kupiti ohišje za mojega mju-ja, vendar ga niso imeli. Zato sem kupila analogni fotoaparat, zaprt v vodotesno ohišje. Sicer izgleda kot igračka, ampak na morju je prinesel veliko zabave in veselja. Sploh, ker stvarca plava na vodi :).


Okej, to je bila moja preteklost s fotoaparati. Sedaj pa skočim še na prihodnost. V mislih imam Olympusovo čudo, ki je odporno na udarce, mraz in tudi ne crkne, če ga potopiš v vodo.
Tako, sedaj prodajam starega Olymusa in šparam, da kupim novega.

P.s.: Za še večjo zmedo z Olympusi, pa še tale podatek: Vse slike so bile posnete z Olympusovim mju 700 digitalnim fotoaparatom. :)

Eden tistih vsakdanjih dni...

Že od nekdaj rada pišem, predvsem v osnovni šoli sem čutila še posebno veliko potrebo po takšni vrsti ustvarjanja. Napisala sem veliko zgodbic in pesmi, a najbolj od vsega napisanega mi je v srcu ostala daljša zgodba, ki sem jo poimenovala Lahko noč, Luna. Ker sem si zelo močno želela, da bi nekega dne v rokah držala svojo knjigo, sem zgodbo celo natisnila in jo povezala v zvešček z debelimi platnicami. Danes sem ga zopet povlekla iz omare in si ga ogledovala. Nanj sem se spomnila zato, ker sem želela opisati današnji dan, pa sem ga v mislih opisala natanko tako, kot se s prvim stavkom v prvem poglavju začne moja zgodba.

"Bil je eden tistih vsakdanjih dni, ko nebo prekrijejo gosti sivi oblaki in preženejo sonce, od daleč pa že vohaš debele dežne kaplje."

In danes je ravno tak dan. Z drugimi besedami ga ne bi mogla bolje opisati. Danes je eden tistih vsakdanjih dni, ko nebo prekrijejo gosti sivi oblaki in preženejo sonce, od daleč pa že vohaš debele dežne kaplje. In takšni dnevi so najboljši za obujanje spominov. Zato sem danes iz velikega predala v dnevni sobi, ki ga le stežka odprem, povlekla vse albume in vse ovojnice s slikami. Stresla sem jih na posteljo in si jih dolgo ogledovala. Zanimivo, kako nekatere stvari, ki so shranjene nekje globoko v podzavesti, pridejo na dan z vsemi podrobnostmi, ko pogledaš sliko. Nekatere slike te spomnijo, kaj se je takrat dogajalo, ko je nekdo pritisnil na sprožilec fotoaparata in zamrznil trenutek, druge te celo spomnijo na občutke, ki si jih takrat čutil, na vonj, ki ti je v tistem trenutku dražil nosnice, na misli, ki so se takrat podile po tvoji glavi. In tudi, ko sem v roke prijela svoj zvešček posebnega imena, sem se spomnila podobnih stvari. Spomnila sem se, po čem sem takrat hrepenela, kaj sem sanjala in kaj sem si želela. Kako nedolžne in hkrati kompleksne misli so se mi podile po glavi in kako sem komaj čakala, da bom lahko zopet sedla za računalnik in napisala poglavje ali dva. Vse to odsevajo ljudje na slikah s svojo mimiko, položajem telesa, s svojo držo. In vse to odseva zgodba s svojo vsebino. Že dolgo si nisem tako kot danes ogledovala svoje "knjigice". Skoraj sem že pozabila kaj točno se je dogajalo z mojimi junaki in kakšno usodo sem jim namenila. Glede na to, da je danes eden tistih vsakdanjih dni, ko nebo prekrijejo gosti sivi oblaki in preženejo sonce, od daleč pa že lahko vohaš debele dežne kaplje, je kot nalašč za obujanje spominov. In glede na to, da sem vse slike že pogledala, bom sedaj legla na posteljo in v roke vzela najmočnejše orodje za obujanje spominov izpred skoraj desetih let. Med vrsticami svoje knjigice bom prebrala svoje otroštvo.

Juhuuu!

I got it! I got it! I got it!
Moj mali paketek z Victoria's secret dobrotami.
:)

Zares zaspan si, ko

te na pošti čaka paket, ki je čisto možno tisti paket, ki ga nestrpno pričakuješ zadnje tri tedne, imaš na nočni omarici še pol tablice prave temne čokolade, ki se ti mamljivo ponuja, ti maček mjavka pred vrati in ti luč sveti v obraz, tebi pa za vse to ni niti malo mar, kajti vse kar želiš početi, je spati spati spa-a-AA-a-ti. ZzzzZzzz.....