Programiranje

je zafukano. Pika.

Vse metode, objekti, spremenljivke, razredi, tabele, deklaracije, podatkovni tipi, zaviti oklepaji, okrogli oklepaji, oglati oklepaji, lomljeni oklepaji (...) mi zmedeno plešejo pred očmi kot preplašeni metulji. Aaaaaah!!!

vir slike: internet

Clemson Alumni

Danes je na očetovo ime iz Amerike prispela 2010 strani debela knjiga in sicer zbornik univerze Clemson, kjer je moj očka dobrih deset let nazaj študiral. V njej so zapisana vsa imena, ki so v preteklosti pustila pečat v Clemson družini in so "Lifelong Connection to Clemson". Čeprav sem s strahospoštovanjem listala po knjigi vse dokler nisem na strani 1314 našla očetovega imena ter nekaj informacij o njem in čeprav sem sila ponosna nanj, te objave ne pišem zato, da bi ga hvalila. Sam tako ali tako že dobro ve, kaj mi pomeni, vi pa najbrž tudi. Kakorkoli, pišem zato, ker sem ob listanju po knjigi naletela na marsikateri spomin.
Takrat sem bila stara okoli deset let, zato so spomini megleni in ker so spomini megleni, jih je težko ubesediti. But I will try my best...
Ob listanju po knjigi sem se spomnila, kako nas je očka peljal v Atlanto, kjer sem prvič videla gigantske trgovine z živili, multi pasovne ceste, jedla pravo ameriško hrano, se slikala z Andražem Vehovarjem (juhuu!), okusila odprtost in prijaznost Američanov ter dobila Clemsonovo plišasto maskoto, mojega oranžnega tigrčka, s katerim še danes delim posteljo.

Mi trije

Ja, ponosna sem na svojega očeta. Ker si je upal.
In ponosna sem na svojo mamo. Ker mu je nesebično stala ob strani in skrbela, da sem vedno imela nekoga, ko sem potrebovala pogovor, objem, podporo.
Ponosna sem na oba. Ker jima ni bilo nikoli pretežko deliti hotelsko sobo z dvema razganjajočima otrokoma in sta naju vedno vzela s seboj, da sva lahko videla svet.

Moja dva

Morda bo v Clemsonovem zborniku nekega dne tudi moje ime, pa ne samo kot pripis k očetovemu, tako kot je sedaj.
Morda se bom nekega dne našla v kazalu na koncu ogromne težke bukve.
Morda.

Now let's go studying...

Ne maram

Ne maram, da me nekdo zbudi ob osmih, ko mi sploh ne bi bilo treba vstati. Ne maram, da je ta nekdo poštar. In ne maram tega, da dejansko vstanem v dobri veri, da ima dragi gospod nekaj zame (khm morda kaj od VS), na koncu pa vsa zažmurana, topla od postelje in dišeča po sanjah, podpisujem prejetje uboge kuverte na bratovo ime. Bah!

Victoria's secret obsession

Kaj se zgodi, ko ti nekega dne čudovit deklič s potovanja prinese nekaj majhnih sladkih zadevic iz Victoria's secret trgovinice? Zaljubiš se.
Kmalu zatem, ko dodobra prešnofaš svoje najnovejše pridobitve, te Victoria's secret obsesija zares zagrabi. Več ne mine dan, da ne bi zavzeto pregledoval njihove spletne strani, klikal na izdelke in jih sanjajoče polagal v spletno košarico. Vsakič znova se celo izmeriš, da slučajno ne bi zgrešil številke, skrbno pregleduješ barve, oblike, vzorce in vonjave. Spretno kalkuliraš med centimetri in inčami in pretvarjaš dolarje v eure ter obratno. In na koncu "nakupovanja" zbereš ves pogum, ki ga premoreš, da lahko brez večjih psihičnih zapletov zapreš spletni brskalnik še preden do konca opraviš svoj namišljeni nakup.

Tako se lahko igraš in sanjariš vse dokler ne naletiš na eno zadevico, na eno mamljivo, lepo, lesketajočo zadevico, ki ti ne da miru, brez katere več ne moreš živeti, ki jo moraš imeti, ki okupira tvoj um in te ne spusti, dokler je nimaš na/ob/v sebi. Ne pretiravam. Ste že kdaj videli nekaj (ali nekoga), od česar skorajda več niste mogli odtrgati pogleda, pa tudi naselilo se vam je nekam globoko v misli, da ste neprestano mislili na to, kako jo/ga preposto morate imeti? No, pri Victoria's secret zadevicah se to lahko zgodi tako zelo hitro in tako zelo pogosto.

Kmalu ne zmoreš več in se zlomiš pod pritiskom. Hočeš to. Želiš si to. To preprosto moraš imeti!

In tako sedaj čakam, da še zadnje denarce namenim carinski pošti in končno, končno dobim svoj preplačan paketek z malimi sladkimi zadevicami.

Yeah, baby, yeah!

vir slike: internet

Messenger in osebna sporočila

Osebno sporočilo, ko govorimo o preživljanju časa na messengerju, je tisto sporočilo, ki ga napišeš v okenček pod svojim imenom in ga lahko vidijo prav vsi stiki. Osebno sporočilo je torej javno. Vidno vsem stikom. Zato, lepo vas prosim, pišite svoja osebna sporočila z vsaj drobcenim premislekom. Najnovejši seksualni podvigi so stvar vsakega posameznika in njegovega partnerja ter nikakor ne spadajo pod osebno sporočilo na messengerju! Takšna samohvala kaže le na pomanjkanje dejanskega dogajanja na tem področju. Če se dogaja, se dogaja za celo knjigo, ne pa za tist en stavek v okencu za osebna sporočila! Naredite si to uslugo in preskočite takšne vrste napihovanje.

Tudi pocukrana, osladna, s stotimi srčki in poljubčki obdarjena osebna sporočila znajo biti moteča. In nezrela. "(L)(L)(K)(F) Lubi bubi (L)(L) muci puci (K)(K) lad te mam (F)(F) poglesam te" in podobna osebna sporočila znajo pritisniti na wc. Saj sem tudi jaz zaljubljena, neprestano mislim na svojega fanta in bi zanj pretepla Mike Tysona ter se odpovedala internetu, ampak a je res potrebno to vsak dan poudarjati ob vsakem pogovoru? Ne bi morale biti takšne besede povedane/napisane le svoji ljubezni, ne pa vsem širnim stikom na tvojem seznamu? Iskrena in močna čustva govorijo sama zase. Morda pa je to le poveličevanje in napihovanje nečesa, kar ne more stati samo in brez vseh teh pocukranih besed in srčkov sploh ne obstaja?

Osebna sporočila, ki vsebujejo del besedila kakšne tebi ljube pesmi, me ne motijo. Zelo dobro znajo pokazati kako se trenutno počutiš, kakšne volje si in kaj se ti podi po glavi. Ampak- ta del besedila tebi drage pesmi za voljo ljudstva le zamenjaj vsaj na nekaj mesecev! Pliiiiiiiiz!!
Maybe it's just me, ampak ob monotonih in vedno istih stvareh dobim kurjo kožo.

In nenazadnje, tu so še prikazna imena. Če si Mirko, bodi Mirko, če si Jožica, bodi Jožica. Ne, nisi smeško in ne, nisi kolonjska vodica. Če si sam ne boš napisal svojega imena, ti ga bom jaz. Oziroma sem ti ga najbrž že. No offence!

Če resnično nimate ničesar pametnega za napisati pod osebno sporočilo in se vam zdi, da je vaše življenje brez le-tega sila prazno in nezanimivo, si obkljukajte funkcijo "pokaži kaj poslušam" in tako vsaj enkrat, za spremembo, imejte pod (za druge ob) svojim imenom napisano nekaj spodobnega. Pa še za osveževanje in aktualnost vašega osebnega sporočila vam ni treba skrbeti. Vse, kar morate storiti je to, da poslušate glasbo. Tako.

Anonimnost

Včasih, čedalje pogosteje, si želim, da bi bil moj blog anonimen. Brez pravega imena, brez moje slike. Niti najboljši prijatelji ne bi vedeli, da je moj. Niti starši, nihče.
In potem bi lahko pisala o vsem, kar mi leži na duši.

Pa sploh ne bi pisala o starših ali najboljših prijateljih.

Televizija in Prison break

V otroštvu skorajda ni minil večer, da si ne bi na televiziji pogledala kakšen film. Tudi čez dan sem rada sedela v dnevni sobi in pritiskala na daljinec. Zadnje čase pa me televizija več ne pritegne. Morda iz istih razlogov kot me ne pritegne radio. Slednjega poslušam samo v primeru, ko v avtomobilu s seboj nimam mojim ušesom ljube glasbe, v kakšni restavraciji ali pa čakalnici. Morda sem postala prezahteven gledalec/poslušalec. Razno ponavljanje živce parajočih reklam, predvajanje enih in istih filmov/pesmi, nakladanje o nepomembnih stvareh, humor-ki-to-ni in predvajanje vsega, kar NI aktualno, me pač žal ne zabava. Zato veliko raje z ogromno porcijo kokic in tapravo družbo zaidem v kino ali pa staknem kakšen film po drugih virih. Glasbo pa tako ali tako večinoma poslušam samo še dolpotegnjeno.
No ja, danes pa sem zopet po dolgem času sedela pred televizorjem in v oči mi je padla reklama za četrto epizodo druge sezone Prison breaka na popu. Priznam, tudi jaz sem ena tistih, ki jih je popolnoma zasvojila Prison break serija, ena izmed mnogih, ki komaj čakajo naslednjo epizodo in imajo en hudičevo dober razlog zakaj ponedeljki niso več tako zelo grozni. Da sem postala ljubiteljica omenjene serije, je kriv moj prijatelj Sebastjan, ki mi je radoradno odstopil svoj vir, kjer me potrpežljivo čakajo epizode. Za vse nevedneže, sedaj se pričakuje deseta epizoda tretje sezone. In kot omenjeno, na popu se ravnokar predvaja četrta epizoda druge sezone. Ker je preteklo že nekaj časa od takrat, ko sem si ogledovala drugo sezono, sem vse od reklame na popu razumljivo komaj čakala, da se sprostim na kavču, buljim v big screen tv in dam možgane na off ob slovenskih podnapisih. Pa sedim tu, pred računalnikom in pišem tole objavo. Zakaj? Ker.
Ker ob najbolj napetih trenutkih dogajanje presekajo %#!!$#% reklame.
Ker je v teh reklamah preprosto preveč bullshita in predolgo trajajo.
Ker so doma poleg mene še štirje ljudje in dve živali in je hrup preveč moteč, da bi človek lahko kaj slišal.
In ker kljub temu, da je v hiši toliko ljudi, so vsi ti ljudje preveč zaposleni z drugimi stvarmi in jih Prison break presenetljivo sploh ne gane, čeprav mu delam veliko reklamo, zato sem v dnevni sobi samo jaz in se kavč kar naenkrat zdi tako velik in jaz tako sama.

Zato prisegam na gledanje serije na mojem računalniku.
Lahko si jo ogledam kadarkoli želim. Kolikokrat pač želim. Lahko jo ustavim. Lahko jo zavrtim nazaj. Lahko jo premaknem naprej. In stol v moji sobi je čisto premajhen, da bi se lahko počutila samo.
Hvala, Sebastjan. :)


vir slike: internet

Bi bil že čas,

da napišem kaj pametnega.

Pa se mi spet ne da.


vir slike: internet

Hej, mami...

Rada te imam.

Popolno praznovanje

Ni potrebno veliko, da so zadnje minute starega leta in prve novega preživete nepozabno.
Svečana silvestrska večerja ob dobri hrani in pijači, z veliko bleščicami na vekah in elegantnimi visokopetnimi čevlji na nogah. Nato še skok v najdebelejše puloverje in hlačne nogavice ter ob prijetnih iskrenih ljudeh nazdravljanje novemu letu v pozdrav. In nazadnje, z odrevenelimi prsti od mraza in polno glavo vtisov, sladko sanjanje v objemu svoje ljubezni.

Pravljično.

Srečno 2008!

V novem letu vam želim veliko ljubezni,
zdravja,
strpnosti do vseh bitij,
spoštovanja življenja in narave,
mnogo sreče,

kanček nagajivosti,
obilico majhnih sladkih pozornosti,
srce pospešujočih poljubčkov
in pregrešno dobre čokolade!