Rada imam tišino. Sploh v tistih občutljivih trenutkih dneva, ko moj um prehaja iz sanj v resničnost. Ko iz meglene podzavesti vstopam v jasne misli. Ko se prebujam. Takrat so moja ušesa občutljiva. Vsak zvok iz zunanjega sveta se v moji glavi spremeni v glasno, neprijetno ropotanje. Vsak šepet se mi zdi kot prodoren, mučen govor. Takrat potrebujem samo tišino. Čisto, popolno tišino. Takšno, v kateri se lahko sanje v miru zaključijo in se umirijo, ter se lahko um zbudi spočit in pripravljen na nov dan.
Najlepša jutra so tista jutra, ko brez besed, brez glasu, brez kakršnegakoli hrupa odprem oči in zagledam njega, kako leži ob meni in se mi nasmiha. Ko mi brez besed zaželi dobro jutro in mi z objemom pove, da me ima rad. To so lepa, tiha, mirna jutra. Takšna, kakršna bi morala biti vedno.
A svet je dandanes čisto preveč glasen. Tišine skorajda več ni. Jutra niso tiha. Celo v dnevih, ko lahko spim brez budilke, ki bi neusmiljeno odštevala minute brezskrbnega spanca, vse prepogosto nekaj ali nekdo zmoti harmonijo mojih sanj.
Ob jutrih se zavem, kako zelo so nekateri ljudje neuvidevni. Kdo za vraga gre ob osmih zjutraj v bloku razigrano in brez pravega ritma udarjati po klavirju? Zakaj ljudje ob zgodnjih jutranjih urah vrtajo in prekladajo težke predmete? Kakor da ropot, ki prihaja iz ulice, glasno pogovarjanje dveh babic pod mojim oknom in hrup prometa niso dovolj!
Vse, kar zjutraj potrebujem, je tišina. Prosim vas, utihnite, pustite glasna dela, ne udarjajte po klavirju in me pustite spati!
Kako lepo bi bilo, ko bi si lahko nadela slušalke, prižgala svoj ipod, nastavila maksimalno glasnost in izbrala svojo najljubšo glasbo - tišino. In potem bi lahko sanjala svoje sanje vse dokler bi mi srce tako želelo.
Tudi prižiganje luči z namenom, da me zbudiš, dvigovanje rolet in naštevanje razlogov, zakaj moram pri priči vstati, vse to mojim čutom zadaja bolečine. Saj se bom zbudila na tak način, ampak zbudila se bom živčna in tečna, tebe pa bo zasul plaz grdih besed. Če me že moraš, me zbudi. Ampak prosim, zbujaj me nežno...
Zbujaj me z zavedanjem, da me zbujaš iz drugega sveta in da moram nekajkrat pomežikniti, si pomaniti oči in se pokriti čez glavo, da se lahko vrnem v resničnost. Sanje le niso mačji kašelj.
Najlepša jutra so tista jutra, ko brez besed, brez glasu, brez kakršnegakoli hrupa odprem oči in zagledam njega, kako leži ob meni in se mi nasmiha. Ko mi brez besed zaželi dobro jutro in mi z objemom pove, da me ima rad. To so lepa, tiha, mirna jutra. Takšna, kakršna bi morala biti vedno.
A svet je dandanes čisto preveč glasen. Tišine skorajda več ni. Jutra niso tiha. Celo v dnevih, ko lahko spim brez budilke, ki bi neusmiljeno odštevala minute brezskrbnega spanca, vse prepogosto nekaj ali nekdo zmoti harmonijo mojih sanj.
Ob jutrih se zavem, kako zelo so nekateri ljudje neuvidevni. Kdo za vraga gre ob osmih zjutraj v bloku razigrano in brez pravega ritma udarjati po klavirju? Zakaj ljudje ob zgodnjih jutranjih urah vrtajo in prekladajo težke predmete? Kakor da ropot, ki prihaja iz ulice, glasno pogovarjanje dveh babic pod mojim oknom in hrup prometa niso dovolj!
Vse, kar zjutraj potrebujem, je tišina. Prosim vas, utihnite, pustite glasna dela, ne udarjajte po klavirju in me pustite spati!
Kako lepo bi bilo, ko bi si lahko nadela slušalke, prižgala svoj ipod, nastavila maksimalno glasnost in izbrala svojo najljubšo glasbo - tišino. In potem bi lahko sanjala svoje sanje vse dokler bi mi srce tako želelo.
Tudi prižiganje luči z namenom, da me zbudiš, dvigovanje rolet in naštevanje razlogov, zakaj moram pri priči vstati, vse to mojim čutom zadaja bolečine. Saj se bom zbudila na tak način, ampak zbudila se bom živčna in tečna, tebe pa bo zasul plaz grdih besed. Če me že moraš, me zbudi. Ampak prosim, zbujaj me nežno...
Zbujaj me z zavedanjem, da me zbujaš iz drugega sveta in da moram nekajkrat pomežikniti, si pomaniti oči in se pokriti čez glavo, da se lahko vrnem v resničnost. Sanje le niso mačji kašelj.
Atom Feed (xml)
3 komentarji:
Ampak naslov me bolj spominja na ,,Ljubi me nežno'' :))
Ti že veš kako je prav :)
res je, se strinjam s tabo. sovražim jutranje ljudi. ampak žal je javni red in mir samo do sedme ure. :) od tam naprej pa si moramo sami pomagat! hehe.
Objavite komentar