December

Skrivno sem zaljubljena v december. In čakala ga bom samo še 20 minut :)
Nato bo prišel.
Upam, da bo kaj prinesel s seboj.
Za darilo.
Ker ga dolgo ni bilo.
vir slike: internet

Ta krasni nori mačji svet!

Najbrž ne obstaja človek, ki ne bi kdaj, pa čeprav samo za trenutek, pogledal mačka in si zaželel, da bi bil na njegovem mestu. Mogoče takrat, ko se mačja kepica čisto po mačje preteguje na toplem radiatorju in napol sanja svoje mačje sanje. Morda takrat, ko spi cel dan in ji še vedno ni dovolj. Ali pa morda takrat, ko jo čohaš za ušesi in ona veselo prede in visoko dviga svoj kosmat mačji rep. Če ne prej, si zaželiš biti na njenem mestu, ko je preponosna, da bi dvignila svojo lepo mačjo glavo in se odzvala tvojemu "muc muc", ampak razvajeno in kraljevsko čaka, da ti prideš k njej. Verjame, da je to tvoja dolžnost.

In vsem neodzivom navkljub, je tako zelo navezana nate, da ti pusti, da jo cartaš kolikor dolgo želiš. No ja, kolikor dolgo si želi ona.
In pusti ti, da jo imaš rad.
In kdaj pa kdaj ti prinese pravo mačjo pojedino in ti jo pusti na predpražniku, da jo zjutraj zagledaš, takoj ko odpreš vrata. Čeprav po cele dneve spi svoje mačje sanje, je budna ravno takrat, ko želiš ti sanjati svoje. Ja, vse to stori zate. Tvoja mala mačkonka.
Pa čeprav ji ne bi bilo treba. Saj veš, ona je mačka, ti pa človek. Ti si človek, ona pa je - Mačka.

Ta krasni nori mačji svet!
In te pregrešne čudovite navade!
Ahhh te mačje razvade!

Lepa

"Rad bi da verjameš
da bom hranil tvoje sanje
da bom tvoj vojak
da bom padel zanje"



Rada bi nekaj napisala o tej pesmi, ampak kakorkoli že obračam besede, z njimi ne znam povedati tistega, kar bi rada. Morda naj rečem le to, da sem si tole pesem zavrtela danes že najmanj stokrat.
In še velikokrat si jo bom.
Mislim, da je s pesmijo "Lepa" Jan Plestenjak dokazal, da je mojster. Besed. Ubesedinjenja čustev. Groze, strahu, ljubezni, strasti.
Zna te odpeljati tja.. K svoji ljubezni. V vihar čustev. Kjer se prepletajo prsti, gorijo telesa in vročično bije srce.

In to vse s samo nekaj besedami.

Karamela

Uau! Karamela. Doma narejena karamela. Uau...
....mljask mljask mljask.


Mleko s karamelo.

Hvala

Hvala tvojim ramenom, da lahko nanje naslonim glavo, ko je pretežka, da bi jo zmogla sama nositi. In mi narekujejo pokončno držo. Me dvignejo visoko v nebo, da sem večja in mi pogled seže dlje.
Hvala tvojim rokam, ki me nosijo k zvezdam. Me božajo. Branijo.
Hvala tvojim ustom, ki mi šepečejo lepe besede. Me poljubljajo. Bodrijo.
Hvala tvojemu telesu, ki v meni prižiga ogenj. In ga ugaša. In spet prižiga.
Hvala tvojim očem, ki mi dajejo upanje. Mi kažejo pot. Brez besed govorijo resnico.
Hvala tvojemu objemu, ki me greje. Varuje. Zaziba v sladke sanje.
Hvala tebi, ki mi daješ vse.
Že samo s tem, ko si.
Tu, ob meni.
Kjer te tako zelo potrebujem.

Novo leto se bliža

Zakaj ljudje tako zelo radi delamo načrte za spremembe v novem letu? Zakaj ne načrtujemo sprememb z novim mesecem, tednom, dnem, ali še najbolje - takoj zdaj?

Ali je grozno, da načrtuješ kaj vse boš spremenil z novim letom? Ali pa je grozno to, da ne nameravaš spremeniti ničeasar?

V novem letu ne načrtujem shujšati/se zrediti, niti obogateti. Ne načrtujem nakupa stanovanja ali avtomobila. Ne nameravam kupiti mesečne karte za fitnes. Nekega dne bom sicer osvojila Triglav, vendar ne nujno v letu, ki prihaja. Morda se bom naučila plesati salso. Morda bom storila kaj zelo pomembnega, morda ne.
Nimam spiska sprememb, ki naj bi jih opravila in že vnaprej vedela, da jih najbrž ne bom.

Moji načrti za novo leto so... ostati to, kar sem. Še naprej pisati svoj blog. Imeti rada svojo družino in prijatelje. Tako kot do zdaj, vsako noč pred spanjem svoji ljubezni poslati poljub. Nagajati svojima hišnima ljubljenčkoma. Biti jaz.
To, kar znam najbolje.

Midva

Midva sva ekipa.

Tik tak.

Tik.
Tik tak.
Tik tak tik tak.

Kam gre to življenje? Kam gre ves ta čas? Kam beži? Zakaj tako hitro? Zakaj se malce ne ustavi? Zakaj ne traja dlje?

Nekega dne se bom zbudila z občutkom, da sem še včeraj lovila metulje, se učila abecedo in sestavljala puzzle, ko pa se bom pogledala v ogledalo, bom tam uzrla starejšo gospo, z utrujenim obrazom in globokimi gubami.
Česa se bom spominjala takrat?
Komu bom pripovedovala o preteklosti?
Me bo kdo sploh poslušal?

Bo kdo ob meni? Bo kdo skupaj z menoj obujal spomine? Mi bo nudil toplo roko in varen objem?
Mu bo mar?

Koliko ran bo v mojem srcu in kako globoke bodo? Koliko spominov bo v moji glavi, takšnih, ki se jih ne bom hotela spominjati? In koliko tistih, ki si jih bom pogosto želela priklicati na plano in o njih sanjariti?

Koliko domišljije bo v spominih?
In koliko resnice?
Kako verodostojne bodo moje besede o preteklosti?

Na koncu sploh ni več važno kdo si, kje si, kolikokrat si nekomu rekel "hvala", kolikokrat si za kosilo jedel pečen krompirček in kako strogo si se držal diete pred tridesetimi leti. Ni važno kaj o tebi meni sosedova Micka in ali si dovolj zalival tiste rdeče vrtnice, ki si jih imel posajene za hišo.
Takrat je važna le še vest.
Ali je čista. Ali lahko mirno zaspiš. Ali lahko brez strahu stopaš po poti usode. Ali lahko z mirno vestjo čakaš na Tvoj dan.

Tik tak tik tak.
Tik tak.
Tik.

Beležnica

Obožujem Beležnico. Čisto preprost urejevalnik besedila, še preprostejši kot tale, s katerim urejam objave na blogu. Tako preprosta je, da ti niti za ločilom avtomatsko ne napiše velike začetnice. Tako zelo preprosta, da lahko le sanjaš o raznih odebelitvah, podčrtavanju in poševni Italic pisavi.
Pa kljub temu mi je strašansko všeč.
Tako zelo je preprosta, da je kar ljubka.
Ja, ljubka je. Neumna, a ljubka.
Točno veš, kaj lahko dobiš od nje in česa ne.

In to v svetu, ki je tako zelo zakompliciran, tako zelo nerazumljiv, zahteven in živce parajoč, prav paše.

No, vsaj včasih.

Prašič

Kako so lahko nekateri ljudje, ki se na zunaj delajo tako lepe, urejene in čiste, znotraj tako grdi?
Kako lahko ti ljudje pod vsemi pudri, senčkami, šminkicami, pod vso tono kozmetike, nakita in oblek, znotraj skrivajo takega prašiča?


vir slike: internet

Zadnji sedež

Danes sem po dolgem času zopet sedela na zadnjem sedežu očetovega avtomobila. Ko sem zaprla oči in naslonila glavo nazaj, sem začutila močno srečo. Takšno nedolžno, brezskrbno, otroško srečo. Preplavila me je povsem iznenada, čisto nepričakovano. Počutila sem se kot majhna deklica. Spomnila sem se vseh voženj, ki sem jih preživela ravno na tistem sedežu, v drugem avtu, na drugi cesti, a z istim voznikom. Danes bi lahko preprosto obsedela v avtomobilu, brez skrbi kam bi peljal, kdaj bi prispel, kako bi potekala vožnja. Z zaprtimi očmi in nazaj naslonjeno glavo bi se lahko peljala več ur. Lahko bi se peljala in ne bi spraševala kam, kje, zakaj.
Sedela sem v očetovem avtomobilu. Bila sem varna. Tako kot včasih, ko sem bila še deklica in nas je peljal po svetu. V Španijo, po Grčiji, z džipom od Atlante do Orlanda, v Italijo, Avstrijo - povsod! Vsepovsod nas je peljal, vse nam je pokazal. Peljal bi nas do konca sveta in nam pokazal kje se konča mavrica, če bi le lahko.
Spomnila sem se naših dogodivščin, naših potovanj, pravljičnih izletov. Spomnila sem se, kako sem, ko me je prijela lakota in se mi je pot zdela že strašno dolga, pocukala mamo za rokav, da mi je podala sendvič, kako je oče večkrat pogledal nazaj in se mi nasmehnil in kako je mami večkrat v dlan stisnila moje prste. Spomnila sem se, kako je levo od mene sedel brat in skupaj sva si krajšala dolge poti s poslušanjem glasbe, igranjem igric ali pa preprosto le z nagajanjem drug drugemu.
Naj se sliši še tako klišejsko, tiste lepe dni, tiste krasne, čudovite dni, smo bili popolna družina.
Ja - popolna.
Tako kot smo danes, vsako nedeljo ob družinskih kosilih, v vsakem telefonskem klicu, vsakem sms sporočilu, z vsako mislijo drug na drugega. Kar imamo danes, je zraslo v preteklosti. In raslo je ob vsakem izletu, vsaki lepi besedi, vsakič, ko me je mami poslušala in je oče dajal modre nasvete. In upam si trditi, da je še najbolj raslo - brezskrbno na zadnjem sedežu avtomobila.

The Truth Revealed

K tablici čokolade po mojem mnenju najbolj paše... kozarec hladnega mleka! Takšnega, ravnokar iz hladilnika, nalitega v čim večji steklen kozarec. Alpskega. Na ultra visoko temperaturo segretega, homogeniziranega, polnega, s 3,5% mlečne maščobe.
Nato pa samo še... relax.
To so trenutki, ko se svet zdi popoln.

I Alpsko mleko.


vir slike: internet

Nekega dne

Včasih pomislim, kako bo nekega dne, ko bo ob meni sedela moja mala štručka in jo bom učila besed, branja knjig in sestavljanja kock, pa glavna mesta držav sveta. Naučila jo bom plavati in smučati, speči piškote in igrati tenis. Znala bo povedati svoje ime, se počesati in umiti zobe in znala se bo stisniti v moj objem, ko ga bo potrebovala. Naučila se bo povedati svoje mnenje, misliti svoje misli, izražati spoštovanje do sveta okoli sebe, znala bo integrirati, igrati klavir, govoriti tuje jezike in prav kmalu bo znala shekati svoj prvi mali računalnik.

Ob vseh teh lepih mislih ostajata le še dve želji. Ne glede na to kakšno barvo las bo imela moja štručka, ne glede na to ali bo bolj podobna meni ali svojemu očetu, ali bo imela rada klasično glasbo ali ne, ali ji bo ležala matematika, želim si le to, da bo moja in da bo zdrava. In da naj še malce počaka.

Obožujem čokolado.

Kot da to ni že več kot očitno. In kaj najbolj paše k tablici takšne taprave, polne, okusne čokolade?

a) en simpatičen fant ali eno simpatično dekle (odvisno od nagnjenj in želj), da jo skupaj pojesta
b) kozarec hladnega mleka
c) nič, čokolada je sama po sebi že več kot dovolj
č) skodelica kave, kakava ali kapučina (dovoljena je tudi bela kava:)
d) toplo mleko v prisrčni skodelici
e) 5 minut miru
f) koš za smeti, kamor lahko odvržeš ovitek od čokolade
g) en dober film na TV s primerno tematiko (Chocolat, Charlie and the Chocolate factory ali kaj podobnega)
h) še eno tablico čokolade
i) toplo posteljo
j) nekaj povsem drugega

Pa da vidimo, če me sploh kaj poznate!
Kako bi jaz odgovorila na to vprašanje?
In kako bi vi?
vir slike: internet

4 in the morning

Katero pesem si zavrtiš ob štirih zjutraj?
4 in the morning od Gwen Stefani, itak! ;)



Če povem po pravici, mi dekleta (no, teoretično tudi fantje, vendar pri njih kaj takega še nisem opazila), ki imajo med barvo svojih las in barvo obrvi preveliko odtenkov razlike, niso niti najmanj pri srcu. Tega nikoli nisem razumela, nikoli ne bom odobravala in priznam, malo mi obrača želodec.

Nov styling

Zazdelo se mi je, da je moj blog že dovolj star, da zamenja svoj "look".
Posledice so vidne.
Na meni pa še bodo. Ko se zjutraj (?) zbudim.

Ni bilo preprosto, pa ne zaradi težavnosti oblačenja, slačenja in nasploh preoblačenja tega spletnega malčka, pač pa zaradi prevelike in hkrati premajhne izbire predlog/oblek/tem. Ogromno jih je, to priznam. A le peščica, ki so mi všeč. In še manj takšnih, ki so prave velikosti, oblike in postavitve.

Naslednjič, dragi blogec, ti oblekico skreiram in sešijem sama! Tako. Bo manj truda in več zadovoljstva. Pa tudi občutno več spanca.

Starejši != pametnejši

Ne glede na to koliko si star ali koliko izkušenj imaš, vedno se bo našel nekdo*, ki je starejši od tebe in ti bo na vse pretege poskušal dopovedati, da ker si mlajši, si posledično povsem neizkušen in čisto nič ne veš o svetu, ki te obkroža. Seveda ta oseba nikoli ne pozabi dodati legendarnega stavka: "Saj boš že še videl(a) kako je to v življenju."

Do zdaj pa sem imela zaprte oči ali kaj?
Do danes pa nisem bila razočarana, jezna, srečna, ponosna?
Še nikoli se nisem bala? Morda ne vem kaj je to obup in kaj je vrhunec sreče?

Če me doma ne čaka pet otrok, ki vreščijo, razbijajo krožnike in z alkoholnimi flomastri rišejo po stenah, če nimam moža, ki bi visel po gostilnah in gledal za vsako kiklo, če nimam najbolj zoprnega šefa na svetu in ne odplačujem hipoteke, še ne pomeni, da sem nezrela in ničesar ne vem o sebi in o življenju.

Vsakdo, ki meni, da mu leta prinesejo modrost ali pa, da je število izkušenj premo sorazmerno s sivimi lasmi na glavi, se pošteno moti.

BOLJ STAR BOLJ NOR

*S tem "nekom" ne mislim na starše. Oni imajo bolj kot vsi drugi pravico do pametovanja, modrovanja in dajanja nasvetov.

Razglednica iz Pariza

Nekega dne sem ti poslala razglednico iz Pariza in na njo napisala:

"Trenutki v Parizu
ob odkrivanju vseh
njegovih čarov in skrivnosti
se še vedno ne morejo primerjati
s trenutki, ko sem s teboj."
30. april 2005

Kaj pa trenutki v Parizu.. s teboj?
Kaj pa sedaj, ko načrtujeva skupni odhod v magično in meni tako zelo ljubo mesto? Se bova sploh lahko vrnila? Imela bom svojo ljubezen v najbolj zaljubljenem mestu sveta!
Pariz.
Moj Pariz.
Kmalu najin Pariz.
Komaj čakam! :)

vir slike: internet

Mmm...

Neprecenljivo.
Vedeti, da si moj, kjerkoli že sem in karkoli že tam počnem.

Čarobno.
Se izgubljati v sanjah in vedeti, da jih bova kmalu zopet živela.

Brezpogojno.
Ljubiti te v vseh oblikah in razmerah ter biti ljubljen v odgovor.

Pravljično.
Nositi te v srcu in komaj čakati na tvoj objem.

:)

Kako lepa je ljubezen.
Kako lepo je, ko je že kritično pozen in se mu že izredno mudi, pa se še vseeno ustavi pri vratih, me pogleda in se vrne, da me poljubi na čelo.

Outside the box

Danes sem zapustila t.i. okvirje svoje narodnosti in hodila po tekočih stopnicah.

Ker niso delovale.
In "navadnih" ni bilo.
:D

Če se ti niti sanja ne za kaj se gre, bi pa strašno rad(a) vedel(a), poskusi razumeti s tole objavo.

Prvi sneg

Sneg se je že stopil. Za seboj je pustil mokre ceste, pa še te so se že skoraj posušile. Ja, vem, kar malce sram me je, da nisem napisala o tem čudovitem darilu z neba že kaj prej. Recimo, ko sem ga uzrla skozi okno ali ko sem se zjutraj zbudila in še vedno ni prenehalo snežiti ali pa morda, ko sem se sprehajala z ljubeznijo in pustila, da mi pada na lase. Morda bi lahko, če ne prej, napisala kaj o letošnjem snegu, ko sem si grela prste po tem, ko sem lovila snežne kepe, ki mi jih je metal brat. Ali pa, ko sem prav predrzno z eno kepo zadela svojega ubogega nič hudega slutečega mačkona.
Pa nisem.
Napisala nisem čisto ničesar, dokler ga več ni bilo.
Zakaj?
Zato. Ker namesto, da bi pisala o njem, sem uživala na in pod in ob njem ter živela z njim.
Sedaj pišem o snegu, ker ga več ni, jaz pa si ga tako zelo želim.
In ga prosim, naj hitro zopet zapade. Naj ga zapade veliko. In še več. In naj se obdrži do konca zime. Tako. Želim zimo, dolgo, mrzlo, zasneženo, takšno tapravo. Ker komaj čakam, da zopet stopim na svojo desko, ker me sneg spominja na družino, na naše dogodivščine na smučiščih, na čudovite kristalčke in gretje mojih premraženih rok v maminih rokavicah in na očetova prizadevanja, da se naučim smučati ter deskati. Spomni me na to, kako neprecenljiva je moja družina, kako neopisljivo rada imam ljudi okoli sebe in kako lepo zna biti življenje. Sneg me spominja na pregrešno dober "germknödel", na vročo čokolado in italijanske testenine na sto in en način. Spominja me tudi na mojo ljubezen, na najine srednješolske poljube in kose snega, ki so nama nekega dne takrat pred gimnazijo padali na lase, na mrzle nosove in tople objeme. In nenazadnje, ker me spominja na deskanje - na en in edini trenutek, ko sem popolnoma svobodna. Kot ptica. Na trenutek, po katerem potem hrepenim ves preostanek leta.


Fotografije so bile posnete v Andalu v Italiji.

I <3 Slovenia

Ste kdaj opazili, kako učitelji/profesorji tujega jezika (in tudi marsikdo drug) nezavedno ali celo zavedno poveličujejo državo, kjer se govori jezik, ki ga poučujejo in negativno govorijo o Sloveniji?
Žalostno, kajne?
Kajti ne glede na to v kateri stroki si specializiran, ne glede na to kaj so tvoji interesi, kaj poučuješ, kje vse si že bil in koliko sveta si že videl, še vedno bi moral svojo državo in svoj materni jezik postavljati na prvo mesto.

Slovenci nismo "kmetje" proti Francozom. Ja, Ljubljana zna biti prav tako kozmopolitanska kot London. Vsi Angleži ne hodijo po tekočih stopnicah, pač pa stojijo pri miru in čakajo, da jih le-te pripeljejo na vrh in to "stanje pri miru na tekočih stopnicah" pač ni samo značilnost Slovencev. Od kod ideja da slovenski možje pretepajo svoje ženske, Francozi pa jih ne? In ne, nismo "Slovenčki", porkamadona, SLOVENCI smo!

Dajte no... Malo ljubezni do sebe in svojega naroda, lepo vas prosim!

Ker sem opazila, da marsikdo ne ve, kaj pomeni znakec v naslovu objave , sem sklenila, da ga obrazložim. Če nagnete glavo za 90° v desno, si boste lažje predstavljali. Ta znakec pomeni "srce", "heart", "le coeur" in posledično bi se naslov prevedel v: "I love Slovenia".

6:00

Ne vem za kajenje, ampak zagotovo ubija jutranje vstajanje. Stres, ki ga doživljam, ko je potrebno vstati ob grozoviti uri 6:00 in podobnih mi zagotovo krajša urice, če ne celo dneve mojega življenja.
Da niti ne govorim o mrazu, ki me čaka zunaj, ko enkrat zapustim toplo posteljo in malo manj toplo stanovanje.. Groza groza groza!!!

Ob vseh kletvicah, ki mi uidejo, ko zaslišim budilko in se mi zdi, da sem spala približno 5 minut, se mi poraja pomembno vprašanje: Zakaj? Zakaj tako zgodaj?

Kot da ljudje ne poznamo normalnih ur.


vir slike: internet

Bruh-bruh

"Zadnje pol ure bruham."
"Zakaj?"
"Ker gledam NetTV."

Žalostno. A resnično.

Pol ure sem bila prikovana pred televizijo. Gnus te zna preprosto zasvojiti. Ne priporočam, edino če vam je do naličenega Petra Januša z vijoličasto namazanimi ustnicami in rjavimi ličnicami, v neandertalko oblečeno Vesno Pisarović z dvakrat večjo frizuro od svojega telesa, podivjanega cvilečega konja, ki si pravi "sončno dekle" in med paritvijo ujet "platinasti" orangutančki parček, ki si poje paritveno pesem "You will always be my baby baby baby..".
Več nisem zdržala.
Tako obupno, da niti smešno ni.
Tudi grotesknost ima svojo mejo.

Če si želite uživati ob dobrem koktejlu,

potem ne pojdite v Areno.
Če želite piti alkohol z okusom, pojdite v Areno in naročite koktejl. Katerikoli.


vir slike: internet

Sončna jutra

Najlepše je, če te zjutraj s poljubom zbudi ljubljena oseba.
Drugo najlepše je, če te zbudi sonce.

V obeh primerih ves preostanek dneva čutiš tisti topel dotik ustnic ali božanje sončnih žarkov.
In občutek je krasen!

Ljubezen je rumena.
Kakor sonce.



vir slike: internet