I love it

Nov iPod nano 3rd generation že v polnem zagonu, v mojih rokah, ušesih, očeh. So far so good.

I absolutely love it.

Welcome home

Dobrodošel doma, bratec moj dragi! Hvala, ker imam občutek, da sem bila na počitnicah s teboj. Hvala, ker se zdi, kot da imam danes rojstni dan:)
Hvala ti za vse "igračke". Hvala tudi tvoji Nini, da je za mene brskala po trgovincah, predvsem po Victoria's secret. Zlata sta.

Beg pred dežjem

Vsak deževni dan znova bežimo pred dežnimi kapljami, se skrivamo pod dežniki in palerinami ter pazimo, da ne stopimo v kakšno lužo. Zamisli si, da to počnemo vse življenje. Neprestano se izogibamu dežju, iščemo zavetje in bežimo pred kapljicami, ki padajo z neba.

Nekega dne si dovoli, da se te dež dotakne. Pa ne le bežno, medtem ko ravno tečeš pod streho ali k najbližji osebi, ki ima dežnik. Naj se te dotakne tako, da ti njegov dotik prija, da ti moker obraz ugaja in da so ti kapljice, ki kapljajo iz las, neznansko všeč. Upočasni korak, ni ti treba več bežati. Naj te dež očisti. Zapleši z nekom v dežju. Bodi srečen, da dežuje. Dežne kapljice niso več nujno zlo, ki ti uniči pričesko in razmaže ličilo, pač pa majhne, čudovite kreacije narave, ki so tu, da spolzijo po tebi, te božajo, ti zbistrijo um in očistijo telo.

Dovoli si, da se te dež dotakne. Zares dotakne. Vsaj enkrat. Potem lahko rečeš, da si živel.

Moje otroške sanje

Ko sem bila majhna deklica, sem verjela v čudovite stvari, sanjala sem velike sanje in mislila pomembne misli. Morda veliko pomembnejše kot jih mislim danes ali kot jih danes misli katerikoli odrasel človek. Namesto obremenjevanja s službo ali šolo, sem sem takrat spraševala povsem naravne stvari, majhne na pogled in velike po bistvu. Nisem sanjala o uspehu in denarju, pač pa o sreči in ljubezni.

Otroci ne razumejo sveta. Pa tudi odrasli ga ne. Razlika med nami je v tem, da smo odrasli že davno obupali, otroci pa še bojo. Žal mnogo prehitro.

Sama sem pogosto sanjala, da bom nekega dne imela čudovitega belega konja, takšnega s krili, ki me bo ponesel visoko med oblake. Prav tako sem sanjala, da se bom prav na teh oblakih sprehajala, kakor da so puhasti kot volna in vsake toliko kakšnega pojedla, kot da je sladkorna pena. Menila sem, da bi bilo prekrasno, če bi bila pokrajina namesto s snežno odejo prekrita s smetano. Tako bi lahko deskala po sladki stepeni smetani in ko bi se prevrnila, me ne bi prav nič zazeblo. Verjela sem tudi, da je moj oče Superman, da pozna odgovore na vsa vprašanja in se nikoli, prav nikoli ne zmoti. Sanjala pa sem tudi o princu, takšnem iz Disneyevih pravljic, šarmantnem in neustrašnem, ki bo k meni prijezdil iz daljnih krajev, vzel moje srce in pazil nanj do konca najinih dni.

In sanjala sem vse dokler nisem spoznala, da so samorogi le del človeške domišljije, da so oblaki le zgoščena megla, da ima očka lastnosti navadnih smrtnikov in da princev na belih konjih, če so sploh kdaj bili, danes več ni. Razočarana nad svetom, nad mislijo, da tam zunaj obstaja vse drugo, samo tisto ne, o čemer sem sanjala in si neizmerno želela, sem se s tem kmalu, hočeš nočeš, sprijaznila.

Ravno zato je mladost tako težavna. Ker ti v isti sapi dovoli sanjati in hkrati tvoje sanje podre kot hišico iz kart.

In tako poskušaš preživeti v svetu, ki ti ne pusti sanjati, ki ti namesto sladkorne pene nudi lakoto, prepire, pomanjkanje, vojne. Potem pa spoznaš nekoga, ki bi prav lahko bil tvoj šarmantni princ in z njim zopet verjameš v krilate konje in puhaste oblačke, verjameš da so na svetu superljudje in da je prav mogoče eden izmed njih tvoj očka, verjameš v najbolj nore ideje in si ustvarjaš smetanove gradove visoko na oblakih. S to osebo si odrasel in otrok v eni osebi, z njo sanjaš nemogoče sanje in si upaš verjeti.

Kaj pa so (bile) tvoje sanje?

Hvala, Nina

Ja, Nina, tale je zate. Rada bi se ti zahvalila, ker ob vseh magičnih trenutkih, ki jih sedaj preživljaš, ob vseh norih dogodivščinah, ki se ti pripetijo in ob vseh čudovitih trgovinicah, ki jih obiščeš, ne pozabiš na fantovo mlajšo sestr'co in na njene velike želje.


Hvala, Nina, res si zlata.

vir slike: internet

Mms from my bro

"I love this town."
I know u do. :)

FOTKA: B.K.

Ljubljančan v Novem mestu

Ko sem videla tole mojstrovino v parkiranju, sem si neizmerno želela videti tudi voznika in hkrati upala, da je le-ta moškega spola. Tako bi lahko enkrat za vselej ovrgli vse stereotipe, ki se tičejo žensk in našega parkiranja. Lastnika oziroma lastnice žal ni bilo.
Vendar jaz še vedno globoko v sebi vem, da je bil - moški. :)

Msg from my bro

"Ravnokar sva prispela v sobo, 33. nadstropje, pogled na LV boulevard."

Je potrebno še kaj dodati?
Najbrž ne.

vir slike: internet

Ti

Ti, ki dobro veš, da nisem nikjer raje kot v tvojem objemu, da mi ni nikjer lepše kot ob tebi. Ti, ki poznaš moje pomankljivosti in me ljubiš skupaj z njimi. Ti, ki veš kako me pocartati in veš kdaj potrebujem tvoj poljub. Ti, ki mi brišeš solze in rišeš nasmeh na obraz. Ti, ki verjameš vame tudi ko sama nad seboj že zdavnaj obupam. Ti, ki ne samo da poznaš moje sanje, pač pa me tudi neseš po poti do njihove uresničitve.

Ti, ki ti pomenim vse.
Ti, ki mi pomeniš vse.

vir slike: internet

Pakiranje

No, pa napišimo nekaj pozitivnega, da bodo duše bralcev tega bloga pomirjene in bodo lahko kritiki tega sveta sladko spali. Pa začnimo...
Doma poteka pakiranje na veliko, še večje deljenje nasvetov in pisanje seznamov želja (slednje je predvsem moje delo), kajti moj brat se odpravlja v daljne kraje in mi vsi, čeprav samo v mislih, z njim. Ne bom na veliko komentirala, srečna sem, ker odhaja, pa ne zaradi odhoda samega, pač pa zato, ker vem, da bo to potovanje nepozabno. Zanj in za njegovo Nino. Obema želim karseda kratkočasen let, vsaj nekaj uric spanja na letalu, mnogo osvojenih atrakcij in veliko poguma kar se tiče Stratosphere stolpa. Nina, objemi Johnnyja Deppa oziroma kapitana Jacka Sparrowa še v mojem imenu, razvajaj se v premnogih trgovincah in pazi na mojega brata! Bratec dragi, ti pa si ne pozabi privoščiti najboljših zrezkov na svetu in še boljše sladice Chocolate Thunder From Down Under®, spomni se kod smo pred leti hodili, zaigraj na srečo z nekaj dolarji in pazi na Nino.
Uživajta na moč!
In ne pozabita se vrniti domov.



vir slike: internet

Simple life

Enostavno je biti pameten brez imena.
Enostavno je igrati na srečo s tujim denarjem.
Enostavno je staviti na vse brez identitete.
Brez jajc.

"Fejkerji"

Takoimenovani "fejkerji" so ljudje brez lastnega stila, brez lastnih idej, lastnih želj in hotenj, pač pa le kopirajo stil nekoga drugega, mu kradejo ideje in si čudežno želijo tisto, kar si želi nekdo drug.

Vsi taki bi se morali dobro zamisliti, ker če ne grejo na živce sami sebi, grejo vsekakor tistemu, ki ga kopirajo!

GET A LIFE!

Letos sem bila pridna

Dragi B.*!

Letos sem bila pridna. Nisem ti nagajala, zagovarjala sem te, ko te je bilo treba, poslušala sem tvoje remixe, čeprav sam veš, da s težkim srcem, včasih sem celo pomila kakšen kozarec za teboj, pustila sem ti, da gledaš svoj Discovery channel, kdaj pa kdaj sem zate kaj poguglala, večinoma sem bila prijazna s teboj in pogosto sem se spomnila nate.

In ker tako pridne deklice kot sem jaz od gospoda Božička dobijo tista darila, ki si jih želijo, tudi jaz pričakujem in še bolj upam, da bom od svojega gospoda B.*-ja dobila vse tisto kar sem napisala na svoj seznam želja :)
Dragi B.*, prosiiiiim uresniči mi želje in ne čakaj do Božiča z razdelitvijo daril!
Saj veš, da te imam rada :)


*Čeprav je morda marsikdo pomislil, da se B. navezuje na gospoda Božička, je to zgolj in samo podobnost. B. se pravzaprav navezuje na mojega brata. :) Če ste morda že pozabili, on se vrača v LV, jaz pa ostajam doma- s tisoč in eno željo in močno upam, da mi ne pozabi izpolniti kakšno izmed njih... ali katere izmed njih :)
Ali pa kar vse :)

Now that it's raining more than ever

Izgleda, da imamo vse.

Vse, kar si nam srce poželi.

Od najbolj zapletenih integriranih vezij, ki prodirajo v vsak kotiček naših življenj, do razumevanja ustroja narave, svet smo stlačili v enačbe, izmerili smo hitrost svetlobe, si naredili robotske hišne pomočnike in ljubljenčke, ustvarili napravice, ki mislijo ali si zapominjajo namesto nas, potovali v vesolje, videli nevidno, slišali neslišno, odločali o življenju in smrti, odločali o tem, kaj je prav in kaj narobe, prebili zvočni zid, zgradili sapojemajoče objekte, podaljšali mladost, poleteli do nepredstavljivih višin in se potopili do neverjetnih globin, odkopali že davno zakopano, postavili ideale in zakone, posameznike kovali med zvezde, v tablete stlačili rešitve za težave, narave pa še vedno nismo ukrotili.

In ko to spoznamo, je že skoraj prepozno.

Mogoče bi bil že čas, da nehamo igrati Boga.

vir slike: internet

Srečna.

Izpiti so za mano. Danes sem dobila svojo porcijo kokic in pripadajočo kokakolo, črni gozdiček in čokoladno-bananin shake. Kako popolno! Hvala genom, da jutri tega ne bom obžalovala. Hvala Matjažu, da prenaša moje kaprice.
Če bi bila muc, bi veselo predla.
Čeprav je večer, meni sije sonce.
Kakšno zadovoljstvo! Da že dolgo ne takega.
Samo, da je konec.
In svet je spet lep.


vir slike: internet

Povabi me v kino!

Kako si želim iti v kino.... Se oborožiti z največjimi možnimi kokicami in kokakolo in se prepustiti grozi, smehu, joku. Kako si želim pozabiti na vse te obveznosti in pustiti, da me filmski svet poskrka vase. In potem še pod vtisi odigrati kakšen biljard ali se zabavati ob podiranju kegljev. Kako popoln večer bi bil to sedaj zame v teh stresnih časih, ko ne vidim drugega kakor knjige.
Ti, odsurfaj sem in izberi film. Ustvariva si tako težko pričakovani večer brez pomembnih misli, brez pametnih besed, brez dokazovanja, samo... relax!




vir slike: internet

Borka

Čeprav morda navzven zgledam tako krhka, kot da me lahko vsak trenutek odpihne malce močnejši veter, v sebi skrivam borko.

Samo, da veš.

Bright light city

Da, dragi bratec, javno priznavam, da ti zavidam, ker se že čez slab teden vračaš v mesto, ki naju je tako zelo prevzelo in o katerem sanjava vse odkar naju je pred nekaj leti doletela ta čast, da sva lahko začutila njegov utrip in odkrila njegove fantastične skrivnosti. Da, zavidam ti. Vendar pa ti še toliko bolj privoščim, ker vem koliko ti pomeni in kako dolgo že hrepeniš, da se vrneš tja... kjer se noč spremeni v dan in dan v noč, kjer si lahko karkoli si zaželiš, kjer se uresničujejo sanje in ustavi čas.
Držim pesti, da ob vseh neonskih lučeh, premnogih igralnicah, atrakcijah in vonju po Elvisu ne pozabiš prinesti sestrici kakšnega spominčka :D
Pazi nase.
P.s.: Čeprav sem si zaprisegla, da ne bom ena tistih, ki odprejo blog in potem limajo nanj videjčke enega za drugim, napišejo pa bore malo pa še to brez kakršnegakoli smisla, je Elvis in njegov Viva Las Vegas vreden vsake izjeme in zarečenega kruha. Zatorej... Viva Las Vegas!

Spomini, ki bledijo in ljudje, ki jih pozabljaš

Zanimivo, koliko ljudi sem spoznala v svojem življenju in koliko od njih sem jih že zdavnaj pozabila. Zanimivo, koliko trenutkov sem delila z njimi in kako malo se jih sploh še spomnim. Zanimivo, koliko ljudem sem spremenila življenje, pa sploh ne vem. Žalostno. Nekdo ti en trenutek pomeni vse, naslednji pa več ne veš, da obstaja. Še bolj žalostno pa je, da nekdo, ki sem ga že skoraj pozabila, še vedno misli name in se spomni trenutkov, ki sva jih preživela skupaj, besed, ki sva si jih izmenjala in dotikov, ki so sledili. Enkratni, čudoviti trenutki, iskrene besede, naravnost iz srca in spontani dotiki, ki so mi takrat pomenili vse. Danes le še preteklost. Samo še spomin. Pa še ta počasi, a vztrajno bledi.

Žal mi je, da vseh spominov, najsi bodo posebni ali povsem običajni, naj bodo takšni, ob katerih zaigra srce ali pa potoči solzica, ne morem shraniti, da bi ostali z menoj. Potem bi ob meni ostali tudi vsi tisti, ki so v mojem življenju ustvarjali te spomine in nikoli ne bi nikogar, ki mi je nekoč nekaj pomenil, pozabila. Vedno bi bili v mojih mislih in srcu in vedno bi mi nekaj pomenili.

Ampak spomini bledijo, zato pozabljam. Pozabljam ljudi, ki so mi nekoč pomenili nekaj ali vse, ki so oblikovali mojo preteklost in so s tem nevede oblikovali tudi mojo sedanjost in prihodnost. Oblikovali so mene. Ja, pozabljam. Čeprav nočem.

Vendar pa, čeprav spomini bledijo in zato pozabljam, pa tisti ljudje, tisti posebni ustvarjalci mojih spominov, ostajajo nekje v meni. In ob pravih besedah, dotikih, pogledih, vonjavah, se jih spomnim. Ker še vedno so. Tam nekje. V mojem srcu.

Tipi, polni sami sebe

mi grejo na bruhanje. Vsem takšnim sporočam, da naj držijo svojo razdaljo.
Če ne, bojo pobruhani.

P.S.: Tudi ni kjut, če si glup. Ne vžge.


vir slike: internet

Najtemnejša ura

Pravijo, da je najtemnejša ura tista pred sončnim vzhodom. In tudi izpiti so najtežji tisti tik pred koncem. Pa ne zato, ker bi bili dejansko kaj težji od prejšnjih, pač pa zato, ker že voham težko zasluženi počitek, spanje do poldneva, brezskrbno poležavanje na postelji in imam občutek, da sem z eno nogo že tam.

Pa nisem. In ko se tega zavem, je samo še ena ura do izpita.

Bemtiš!

Bodi to, kar si

Naslov te objave je že milijonkrat slišan, še večkrat prebran in povedan, vendar pa, ne glede na to kolikokrat si ga že slišal ali prebral, povem ti ga še enkrat: Bodi to, kar si. Delaj stvari, ki jih TI počneš rad. Poslušaj glasbo, ki je všeč TEBI. Govori besede, v katere TI verjameš.
In ne počni stvari, ne poslušaj glasbe, ne govori določenih besed samo zato, ker to počne nekdo drug.
Ker je to neumno.

Kavbojci in indijanci so out

Jeans hlače so super. Ne predstavljam si svoje garderobe brez njih. In ne enih, neštetih! So najbolj univerzalne hlače, saj si jih lahko v različnih barvnih odtenkih in modelih nadeneš skoraj za vse priložnosti in dneve. Vendar pa- če jih le nosiš kot edini jeans na sebi. Nisem fashion freak niti modni expert, vendar pa so se oprave kot je spodnja, poslovile iz mej dobrega okusa že kar nekaj let nazaj.

Če si v dilemi in se ne moreš odločiti ali bi danes oblekel tiste super jeans hlače in zraven pripadajočo jakno iz jeansa (po možnosti še iste barve), imam zate tri besede: ne, ne in ne.


vir slike: internet

Smisel življenja

Smisel življenja so ljudje, ki jih imaš rad in oni tebe.
In radi te imajo kljub temu, da si to ti, bitjece polno napak in muhastih občutij.

Brainless bitches.

V deževni Ljubljani, stopinj Celzija dobrih 10

Oblečena v jakno, debel pulover, s spodnjo majico in še eno dodatno, z nogavicami do kolen in dolgimi hlačami zmrzujem na postajališču Drama in čakam, da se od nekod pojavi moj brat in me odpelje nekam na toplo. Mimo mene pa v miniki, kot da je 40 stopinj in več, z najtanjšimi možnimi nogavičkami prihopsa mlado dekle s še dvema prijateljicama, oblečenima v prekratke majčke in jaknice, da sta širni zmrznjeni Ljubljani kazali svoj trebuh. Mislim, punce... Ne vem kako naj vam to povem, ampak... Ve niste normalne. Tudi jaz imam noge, rit in trebuh. Imam minike in kratke majčke. Pa še neki več – I HAVE BRAINS!!! Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi ob takšnem vremenu, temperaturi in letnem času v takšni opravi stopicala nekje po mestu, lovila prehlade in igrala na srečo s svojimi ledvicami in mehurjem. Think bitches, think.

Dedku..

Danes ima moj dedek Anton 71. rojstni dan, zato mu sporočam, da sem srečna, ker ga imam in da ga imam rada. Že od nekdaj.

Vse najboljše, dedko!

Brez Črnega gozdička mi živeti ni

Ko sem bila nazadnje v ljubljanski Zvezdi, sem naročila Črni gozdiček in namesto pregrešno dobre tortice dobila nekakšno pito z borovnicami. Ljudje, pita z borovnicami še iz letala ne zgleda kakor Črni gozdiček, pa tudi okusa ni niti podobnega. Črni gozdiček ali originalno Schwarzwald je tortica, ki vsebuje moko, sladkor, pecilni prašek, kakav in pa - ja, višnje. In ne borovnice. Zgleda pa nekako takole:


Najbrž vam je vsem jasno, da me v Zvezdi več ne vidijo.
No, vsaj na Črnem gozdičku po njihovo ne.

Za vse tiste, ki bi radi v Ljubljani našli dober Črni gozdiček (ali pa vsaj dober približek), priporočam Črni gozdiček, ki ga dobite v Rustiki:



Njaaaaaaammmmm!!!

P.s.: Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila svojem ljubem Matjažu, ker me po njegovi zaslugi v hladilniku čakajo še trije kosi Črnega gozdička. Hvala, dragi:D

mljask mljask mljask

Odlašanja je konec.

Začenja se moje blogersko življenje. Pozno, vendar bolje kot nikoli. Počasi, kajti izpiti so še pred vrati, a vztrajno. Bomo videli, kaj se bo izcimilo iz tega.
Torej, odlašanja je konec. Svet blogov, blogerjev, deljenja misli ter doživetij s širnim svetom, here I come!

Vsak začetek je težak. Sploh takšen, ki se ga v velikem loku izogibaš leta in leta.. Sploh, ker me ob vsaki tipki prevevajo čudni občutki, da sebe, svoje življenje, začenjam deliti z ljudmi, ki jih sploh ne poznam.
Računam na vašo podporo v teh težkih zmedenih trenutkih:)