LOLKoko

Koko

Nikomur izmed nas ni bilo lahko ob izgubi našega štirinožnega člana družine. Drug drugemu smo želeli biti opora, zato smo umikali poglede, ko so se v očeh nabrale solze. Težko je, ko prideš domov in s pogledom hitiš, da bi ga čimprej zagledal na njegovem mestu, njega pa ni. Nikomur ni bilo več do sprehodov. Ali pa ležanja na travi. Ni bilo več tiste velike kosmate glave z mokrim smrčkom, ki bi poslušala skrivnosti, delila srečo in lizala solze z lic. Nimaš moči, da bi odmaknil njegovo ležišče in pospravil posodi za vodo in hrano. Nekje globoko v sebi še vedno nočeš verjeti. Še vedno upaš, da so bile vse le grde sanje in bo kmalu pritekel izza ovinka, z mahajočim repkom in glasnim veselim bevskanjem.

Ork...
Ork je za seboj pustil na tisoče krasnih spominov. Pa tudi praznino, ki se je večala z vsakim dnem. Z vsakim prihodom domov. Z vsakim pogledom na njegova najljubša mesta za popoldanski počitek.

Nihče ni želel novega psa. Orka ne more nič nadomestiti, so rekli.

Ampak... Ko bi vedeli, kaj je v meni povzročalo pomanjkanje kosmatih dotikov, globokih pasjih pogledov, mahajočega repka in mokrega smrčka, ki kliče po poljubčkih... Kot da bi vsak dan znova nekaj v meni umrlo, ko sem se zavedela dejstva, da ga nimam. Nimam kužka. Pa sem ga imela. Kako grozno. Živeti s psom vso svoje življenje, potem pa ga kar na lepem izgubiti. In še več, kot da te ne bi nihče hotel razumeti. Nihče ni hotel frdamanega psa.

Pa sem šla. Prebrala nekaj knjigic, obiskala ogromno spletnih strani in se odločila - naš mali bo pasme Shih-tzu! Najdem nekaj oglasov, s fantom greva na ogled. Se zaljubiva. Ime mu bo Koko!

Čez nekaj dni sva ga pripeljala domov. Bila sem malce na trnih, doma ni nihče vedel, da prihaja nov družinski član. Njihovi pogledi so bili zgovorni. Pogledi, polni presenečenja, sreče in olajšanja.

Nihče ni hotel frdamanega psa.
Pa smo vsi potrebovali tega frdamanega psa.

It's time for a

Dragi moj Ork,

srce se mi trga, ko to pišem in solze mi lijejo po licih, medtem ko brskam po spominih in jih poskušam pretopiti v besede. Več kot sedemnajst let si prenašal moje kaprice, z menoj ležal na travi in štel metulje, lovil kobilice in me imel rad ne glede na vse. Ob tebi sem se učila brati, zaupati, skrbeti, imeti rada. Moj mali Orko, bil si popoln pes in nikoli te ne bom pozabila. Upam, da je tam, kjer si, veliko piškotov in da te nekdo neprestano čoha za ušesi. Vedno boš v mojem srčku. Počivaj v miru. Rada te imam.

Tvoja Anja

Bela Ljubljana

Prvič letos. :)

Dovolj je bilo...

...čakanja.

I'm ready.

Aaaarrrgghhhhhh

Two days to go!

4. teden

Že skoraj štiri tedne so moji obroki sestavljeni izključno iz mehke hrane. Prve dni je bilo najhuje, vase nisem spravila ničesar, kar ne bi šlo skozi drobne luknjice v cedilu. Prvi teden se mi je zdelo, da se moji dnevi vrtijo okoli hrane. Bolj kot sem se trudila z njo, bolj lačna sem bila.
Tudi odpiranje hladilnika, pokajočega od dobrot, ki jih nikakor nisem mogla pojesti, mi je hitro uničilo še tisto malo dobre volje.
Vendar pa sem se z novim stanjem kmalu naučila živeti.
Tako sem spekla muffine, da sem lahko uživala ob njihovem slastnem vonju.
In ob družinskih zajtrkih, ko mi je nosnice polnil vonj po pečenih jajcih in slanini, me je navdajalo veselje.

Spoznala sem, da sem močnejša, kot sem mislila, da sem. Pa tudi veliko bolj potrpežljiva.

Danes sem še vedno na mehki hrani, vendar pa lahko jem več kot spočetka. Jem skoraj vse, kar ni potrebno grizti. Babičino domačo govejo juho, mamin pire in raznorazne omake, polento, mehko čokoladno torto in ja, tudi tisti puding, ki me je stal nekaj solz. Skratka, same dobrote!

Vsak dan je v mojem življenju malce več sonca.
Čez dva tedna se bom zopet lahko vrnila na stare prehranjevalne tirnice.

Hvala vsem, ki ste mi in mi še vedno stojite ob strani. Hvala mami, ki je kupila čisto nov mikser, ga vestno uporabljala zaradi mene in predvsem v prvih, najtežjih dneh ni izgubila volje in zaupanja vame. Hvala očetu za pomirjajoče nasvete. Hvala Matjažu, ki mi je pravil, da sem lepa vsem oteklinam navkljub. Hvala vsem, ki ste poslali pozdrav v mojo smer, koga izmed mojih bližnjih povprašali o meni ali pa preprosto kdaj pa kdaj pomislili name.

Enkrat sem vam že povedala, da sem borka.
Si je za zapomnit'.

We're getting there!

?

Toliko vprašanj imam,
pa si ne upam vprašati,
ker se bojim odgovora.

:)

Nisva od včeraj.
Skupaj stopava skozi življenje že kar nekaj časa.
Ne poznava le veselih in nasmejanih dni, preživela sva tudi temačne čase.
Vendar pa, ne glede na to ali sva si brisala solze, se kdaj pa kdaj grdo pogledala, se ob dotiku stresla zaradi neujemanja želj, nikoli, prav nikoli se nisva nehala ljubiti in spoštovati.
Kamorkoli naju bo že zanesla pot in ne glede na to, kaj naju čaka tam, midva zmoreva vse.

Na najina 4 krasna leta!

vir slike: internet

Muffins :)

Puding.

Danes, kakor ze nekaj dni poprej, sem v roke zopet vzela puding, ga pridrzala nekaj minut pred očmi in pomislila na vse dobrote, ki jih človek ponavadi z veseljem uživa. Gledala sem puding in mislila na božanske Al Caponove špagete, misli so mi ušle k slastni primorski pici, solatki s tuno, zasvoljivemu kebabu, Mc'Donaldsovim hitrim pripravkom pa vse do s čokolado oblitih malih sladkih grehov.
Nekaj minut sem strmela v puding, potočila grenko solzico ali dve, ga odnesla nazaj v hladilnik in vzela čokoladno mleko.
Pudinga ne morem pojesti. Naj se sliši še tako absurdno, puding je pregost, da bi ga lahko spravila vase.

Zdržati bo treba.

For the horde!

Kar nekaj časa je minilo odkar sem nazadnje sedela za računalnikom in izlivala svoje misli v urejevalnik besedila na svojem blogu.
Pa ni to, da ne bi imela časa sedeti za računalnikom. Sedela sem in buljila v mamljiv zaslon. Še preveč.
A ukvarjala sem se z drugimi stvarmi kakor s pisanjem.

Če bi rekla, da sem igrala računalniško igro, bi zvenelo precej otročje, če preoblikujem besede in povem, da sem se potopila v virtualni svet, ima to nevaren prizvok. Ampak ne glede na to, kako obračam besede in kako zelo jih želim olepšati, resnica ostaja nespremenjena. Pustila sem, da me virtualni svet posrka vase.

Življenje je krasno. Krasni so sončni vzhodi in zahodi, krasni so ljudje okoli nas in krasno je vreme, od božajočih sončnih žarkov pa do hladnih dežnih kapelj. Pa bi vso to krasoto skoraj prodala virtualnemu hudiču.

Potovanje okoli virtualnega sveta v pičlih nekaj minutah, interakcija z drugimi igralci, opravljanje misij in pridno stopanje po stopničkah od levela do levela, zna biti precej zabavno. Opravljanje izbranih poklicev, napenjanje možganov ob izbiri talentov, kupovanje in prodajanje na dražbi, služenje virtualnega denarja, pomerjanje virtualnih oblekic in pridobivanje novega orožja pa še toliko bolj. Pa tveganje, izbira različnih tehnik pri različnih spopadih in nepopisno veselje ob zmagi. In spoznavanje ljudi z različnih koncev sveta. Vse to je zelo mamljivo in hitro se zgodi, da svoje resnično življenje zamenjuješ za virtualno.

Kar niti ni tako zelo slabo. V mejah normale, se razume. Oddih od resničnih problemov, izklop od težav resničnega življenja, sprostitev v nekem drugem svetu, vse to je dandanes koristno in dobrodošlo. Spoznavanje brezmejnega virtualnega sveta, ki nam ga lahko nudi resnična tehnologija je sapojemajoče. In pa odkrivanje domišljijskega, sanjaškega, otroškega dela v nas samih.. Zanimivo! Zabavno! Noro!

Dragi moji,
pustite, da vas virtualni svet posrka vase! Užijte ga z vsemi čuti, prepustite se adrenalinu in izživite svoje sanje.
Le ne preveč.
Resnično življenje je čisto preveč čudovito, da bi ga zamenjali za - karkoli.



Yours faithfully
shadow priestess M-g

I'm back..

..back to 7h3 w0r1d 0f z3r05 4nd 0n35!

Muvi tajm

Prejšnji teden sva si z dragim ogledala film Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull. Sicer mi je bil všeč in predvsem zabaven zaradi premnogih "holivudskih" neverjetnih pogruntavščin ter ga tudi toplo priporočam, vendar je hkrati to tudi vse, kar nameravam napisati o omenjenem filmu. Zaradi enega samega razloga. Zasenčil ga je izbor tega tedna, in sicer film Sex and the city. Dolgo pričakovan in z navdušenjem dočakan. Kljub dejstvu, da so za mano sedele gobčne smrklje, ki so morale komentirati vsako stvar, ki se je zgodila na velikem platnu, kljub njihovemu histeričnemu smehu in kljub vsem solzam, ki so mi med filmom stekle po licu, lahko rečem, da je film genialen! Fantastičen je. Fantastični so čevlji v njem. Pa obleke, frizure, make-up in modni dodatki. Fantastična je zgodba. In fantastični so igralci. Film je romantična komedija, oblečena po zadnjih trendih in obuta v vrtoglave pete prestižnih imen.
Film je "a must"! Čimprej si ga oglejte.

P.s.:
Mr.Big ima dejansko ime. In sicer John James Preston. ;)

Multiple

Dandanes bi bil očitno vsakdo rad samooklican kralj ulice. Tako si pravijo slovenski brezdomci oz. je to ime njihovega časopisa, v kinodvoranah se vrti film s tem naslovom, prav tako pa se z istim imenom predstavljajo tudi predstavniki Hrvaške na letošnjem evrosongu.

vir slik: internet

Vi.

Najbrž vsi veste, da ljubim zimo in dogodivščine, ki jih prinese s seboj. Prav tako verjetno veste, da me jesen fascinira s svojimi barvami in sadeži, ki jih takrat rodi narava. Pa da obožujem poletje in vse kar pride z njim, od kratkih hlačk, kopalk, morja pa do sladoleda in vsega ostalega.

Ampak pomlad...
Ni ga čez pomlad.

Sploh takšne pomladi, ko se sončni žarki že malce okrepijo in ti misli že začenjajo uhajati na tople brezskrbne sprehode in sladoledne frapeje nekje ob Ljubljanici.
Vame se naseli ljubezen.
Ljubezen do vseh, vsega, vsakega.
Ljubezen do sladoleda. Pa poležavanja na soncu in nastavljanje lica toplim sončnim žarkom. Ljubezen do narave, ki je tako zelo čudovita v svojem prebujanju. Ljubezen do sočloveka. Do tujca, ki hiti mimo mene in do tebe, ki držiš mojo roko. Do sladkih čokoladnih zadevic in še slajših poljubov.

Pomlad je idealen čas, da nekomu poveš, da ga imaš rad. Pa ne le enkrat, tisočkrat! Pomlad je enkraten čas, da se zaveš, kako lepo je biti živ, kako lepo je biti zdrav in kako hudičevo lepo je imeti ljudi, ki se na svoji življenjski poti zapletejo ob tvojo.

Vsem tistim, ki me sprejmete, še preden me spoznate, pa tistim, ki me ne sodite po besedah drugih, vsem tistim, ki ne pozabite na mene, čeprav se že predolgo nismo objeli, vsem tistim, ki pozabljate na moje napake in si raje zapominjate moje dobre lastnosti, vsem tistim, ki me poslušate/berete vsakodnevno ali pa mi le kdaj pa kdaj namenite svojo pozornost, vsem tistim, ki me imate radi ali pa me še nimate, pa za to puščate odprto možnost, vsem, ki veste, da če vas kdaj užalim, to resnično ni namerno, vsem, ki čutite, da se lahko s svojim problemom vedno obrnete name in vsem, na katere se lahko s svojim problemom vedno obrnem sama, vsem tistim, ki se kdaj pa kdaj spomnete name, vsem, ki me nosite v srcu in jaz vas, tistim, ki me spravljate v smeh ali pa prizanesete solz, vsem, ki me podpirate v mojih željah, ne glede na to kako zelo nenavadne že so, vsem, ki sem vas imela v preteklosti čast spoznati ali srečati in vsem, na katere bom v svojem življenju naletela v prihodnosti, vsem vam sporočam, da ste del moje pomladi. In da sem zelo zelo vesela, da je tako!
Kajti pomlad imam strašansko rada.
In vas z njo.

Bolje.

Danes se počutim bolje. Ne, ne le bolje, počutim se odlično! Sedim zunaj, napol v senci v zavetju domače lipe in napol na toplem soncu, ki me boža po licu in se igra z odtenki mojih las. Z dvema podaljškoma in nekaj dobre volje sem na sonce in stran od štirih sten svoje sobe prinesla tudi prenosni računalnik. Sedim med tisoč in eno rastlino, levo od mene je figa, malo manj levo višnje in kaki, pa vse tisto, kar je moja mami nasadila lansko leto ali kakšno leto pred njim. Pred menoj je gozd, prelivajočih odtenkov zelene barve, vse od najsvetlejše, pa do temno zelene, že skoraj črne. Desno od mene so smreke pa živa meja. Noge stegujem na zeleno travo, polno marjetic in ivanjščic. Travnate bilke se pozibavajo v ritmu lahnega vetrca. Nebo je svetlo modro in brez sončnih očal bi le stežka zrla vanj, tako zelo svetlo je. Na najnižjih listih fige opazim dežne kaplje, ki tam vztrajajo še vse od včerajšnjega dežja. Slišim ptice in vsake toliko mimo mene prileti kakšen metulj, čebela ali drugo krilato bitje. Kamor mi seže pogled, vse to je dom.

Nekje daleč daleč, kakor da ni resnično, slišim promet. Morda tudi ljudi. Njihov utrip, bitka s časom in hrup ne morejo zmotiti moje brezbrižnosti. Mojega miru v domačem raju.

Ob meni ležita živalici mojega življenja, ljubljenčka mojega srca. Mačkon zastriže z ušesi vsakič, ko zasliši glasno ptičje petje, Ork pa je v stalni pripravljenosti in na lovu na morebitne vonjave česa užitnega. Vsakič, ko dvigne glavo, v njegovih očeh preberem željo: "Da bi se le od nekod pojavil kakšen piškot ali dva."

Se ti dve zverinici zavedata, kako lepo nam je? Kako brezbrižni smo, pa čeprav so ptice prehitre, da bi jih lahko Feliks vedno ujel in piškoti ne padajo z neba naravnost v Orkov gobec. Pa čeprav imam ob sebi robčke, ki jih vztrajno zmanjkuje in idilo vsake toliko zmoti moj kašelj, ki se noče in noče končati.

V soboto smo si lahko na televiziji ogledali izbor za Miss Universe 2008. Ob sprehodu po pisti vsake izmed kandidatk, sta povezovalca poleg njenega imena in priimka v kratki predstavitvi povedala tudi, kaj bi to dekle storilo, če bi imelo nadnaravno moč. Ena izmed njih je povedala, da bi zvišala plače, druga, da bi zlobne ljudi preselila na nek oddaljen planet itd. In kaj bi storila jaz, če bi posedovala nadnaravno moč?
Morda malce egoistično, jaz bi ustavila čas.
Tako bi se lahko vedno znova vračala v idilično zavetje svojega doma. Ptice ne bi nikoli utihnile, gozd ne bi nikoli izgubil svojega listja, rože ne bi odcvetele in dan se ne bi nikoli prevesil v noč.
Ob meni bi za vedno ostali ljudje in živali, ki jih imam rada.

Joj!

Težka glava. Boleče mišice. Vroče telo. Bolečine na predelu hrbtenice.

Zunaj pa tako lepa pomlad.